Okrutni predpisi v osnovne šole?

Katoliška cerkev in drugi si že nekaj časa prizadevajo, da bi v Sloveniji uvedli v javno šolstvo katoliški verouk. Podani so bili različni predlogi, bistvo vseh pa je, da postane verouk tako ali drugače del javnega šolskega prostora.

Ne glede na to, kakšen status bi verouk imel v osnovni šoli (obvezni predmet ali obvezni izbirni predmet), če bi seveda bil sprejet v javni šolski prostor, pa bi bilo treba preveriti, ali katoliški nauk, kije podlaga oziroma sestavni del verouka, ustreza ciljem vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli v Sloveniji, saj v javni šolski prostor ne smejo priti vsebine, ki ne ustrezajo ciljem vzgoje in izobraževanja, ki jih določajo državni predpisi.

Cilji vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli, kot jih med drugim opredeljujejo predpisi s tega področja, so med drugim: zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika ne glede na spol, socialno strukturo in kulturno poreklo, narodno pripadnost; vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti; spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin; vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije in drugo. Vsaka vsebina, ki bi bila posredovana učencem v osnovni šoli, mora tako ustrezati navedenim ciljem, to seveda velja tudi za katoliški verouk, če bi bil sprejet v javni šolski prostor.

Katoliški verouk temelji v glavnem na Bibliji, katere del je tudi Stara zaveza. Biblija v mnogih pogledih vsebuje mnoge etične dragulje, kot so npr. 10 Božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave velikih pferokov Stare zaveze in avtentične dele iz opisa Jezusovega življenja. V mnogih delih pa Biblija vsebuje mnogo skrajno negativnega. V njej se poveličujejo grozodejstva, vojne in nečloveškosti, ki da so po volji Boga: genocid, ugrabitev, klanje otrok, žena in starcev, posilstva, barbarske metode morjenja, krvavo iztrebljanje drugače mislečih, usmrtitev prešuštnikov, homoseksualcev, vedeževalcev in drugih, ki niso bili po volji takratne duhovščine. V Bibliji so torej opisana kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom, prikazana kot volja Boga ali pa bagatelizirana.

V Stari zavezi so že vnaprej programirali sežiganje čarovnic, saj je zapisano: »Čarovnice ne puščaj pri življenju« (2 Mz 22,17). Podobno naj se godi tistemu, ki »govori bogokletno v Gospodovem imenu« – neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe, položene neposredno Bogu na ustnice: »Pelji preklinjevalca ven iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu polože svoje roke na glavo in vsa občina naj ga kamenja …« (3 Mz 24,14). Kdor tako nasilno ravna s svojimi lastnimi verniki, kot je bilo dovoljeno takratni duhovščini, ta bo do drugovercev, ki bi lahko ogrozili njegov monopolni položaj, še bolj nepopustljivo strog. Tudi za to naj služi bog Biblije: »Varuj se, da ne skleneš zveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltaije, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole.« (2 Mz 34,12-13). Tudi v 2. Petrovem pismu je mogoče najti pravo pravcato hujskanje proti drugovercem: »Ti svojeglavci, podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojene zato, da jih lovijo in pobijajo. … Madeži in graje so…« (2 Pt 2,12-13). Od časa do časa je v Bibliji predajanje morilski sli, ki jo podtikajo Bogu: »S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika.« (5 Mz 32,42). Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke Stare in Nove zaveze.

In še nekaj odlomkov iz Stare zaveze:

»Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica« (3 Mz 20,10); »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13); »Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu, ali sodnika, ta človek mora umreti; …« (5 Mz17,12); »Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre…« (5 Mz 21,18-22). In da nikomur ne bi prišlo na misel, da predpisov teh krvavih besedil in tam opisanih načinov obnašanja mogoče le ne bi smel vzeti tako resno, Biblija bralcu še enkrat zabiča: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Katoliška cerkev tako uči vse do danes. II. Vatikanski koncil je leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih deklariral naslednje: »Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje sv. pismo, je bila zapisana po navdihnjenju Svetega Duha. Knjige stare in nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične, in sicer zaradi tega, ker so napisane po navdihnjenju Svetega Duha …in imajo torej Boga za avtorja ter so kot takšne izročene Cerkvi. Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnal, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči – na temelju njegovega delovanja v njih in po njih – kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je on hotel. Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali hagiografi, imeti za trditev Svetega Duha, zato moramo izpovedovati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v sv. pismu. Tako je ‘vse od Boga navdihnjeno pismo koristno za pouk, za prepričevanje, za poboljšanje in za vzgojo v pravičnost, da bi bil božji človek popoln, za vsako dobro delo pripraven (2 Tim 3, 16.17).« Temu sledi tudi veljavni Katekizem katoliške Cerkve, kjer je zapisano: »Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdihnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana … Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo besedo.’ Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcionisti).« (121 in 123)

Ne gre torej za zgodovinska besedila iz davno preteklih časov, kot bi mogoče kdo pomislil, temveč gre predvsem za nauk oziroma predpise, ki so veljavni še danes, in za prakso, ki je prikazana kot volja Boga, a šteje med hud kriminal. Po teh priporočilih se ravnajo še danes. Umrli hrvaški predsednik Franjo Tudman se je tako v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice, ki je izšla 1989. leta, v opravičilo za genocid nad narodnimi manjšinami izrecno skliceval na Biblijo, ko je napisal: »Zgodovino človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja… Genocid je naravni fenomen, je v skladu s človeško-socialno in mitološko-božansko naravo. Genocid ni samo dovoljen, temveč se ga priporoča. Nadalje je vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami genocid vedno priporočal takrat, kadar je koristen za preživetje in za na novo ustoličeno oblast kraljestva izvoljenega ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi za širjenje svete vere.«

Biblija v mnogih delih torej vsebuje skrajno negativne vsebine. Otroke oziroma učence lahko moralno ogroža, ker drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe, tudi tistim iz šolskih predpisov in seveda tudi tistim iz ustave RS. Okoliščina, da je Biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo še krepi. Če »Sveta knjiga« priporoča take okrutnosti, potem močno znižuje prag podobnih grozodejstev. Kdor to dovoljuje, ta jemlje v zakup, da se bo nekega dne, ko bodo politične razmere to spet dovoljevale, ponovno delalo nasilje v imenu Biblije. Z ustavo Slovenije je to popolnoma nezdružljivo – razen če se želi Biblijo postaviti nad ustavo.

Biblija je temelj katoliškega nauka in s tem seveda tudi verouka. Če bi v Sloveniji postal verouk, ki bi temeljil na Bibliji oziroma njenih okrutnih delih, del javnega šolskega prostora, bi bil ta verouk prepojen z vsem nasiljem in grozotami, ki vejejo iz Biblije. To pa je v nasprotju s cilji vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, kajti Biblija, kot že navedeno, npr. poziva k usmrtitvi homoseksualcev, kar je v nasprotju z ustavnim načelom nedotakljivosti človekovega življenja in tudi s spoštovanjem drugačnosti kot enim izmed ciljev vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli oziroma nasprotuje praktično vsem prej navedenim ciljem vzgoje in izobraževanja. Nihče ne ve, kako indoktrinacija z »biblijskimi pripovedmi« v zgodnjem otroštvu odseva preko otrokove podzavesti. Nihče tudi ne ve, kako so vplivali oziroma vplivajo mračni napotki tako imenovanega Svetega pisma na odgovorne v državi, družbi in seveda tudi v sami cerkvi. Katoliški učitelj verouka bi se pri verouku moral podrediti tudi naslednji obveznosti iz Katekizma katoliške Cerkve: »Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo … naukom evangelija.« (2242). Del katoliškega nauka je še to, da so vsi verniki v prvi bojni črti življenja cerkve, njihova naloga med drugim pa je tudi, da skrbijo za časne stvari in jih urejajo v skladu z božjo voljo. Katoliški učitelj verouka bi tako moral, vsaj po mojem mnenju, pri državnem verouku zanikati vse določbe ustave in zakonov, ki nasprotujejo bibliji, kajti ta je, po nauku katoliške cerkve, nad državno ustavo in zakoni. Moral bi zanikati vse človekove pravice, ki so v nasprotju z Biblijo, moral bi pozivati na kamenjanje oz. umor neposlušnih sinov, prešuštnikov ali homoseksualcev … Moral bi delovati v smislu kanona 211 Zakonika cerkvenega prava, ki določa, da imajo vsi verniki dolžnost in pravico si prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje – katoliški učitelj verouka bi torej moral uporabiti javni šolski prostor za širjenje oznanila odrešenja in njegovo obrambo, učenci bi bili v tem primeru samo objekt njegovega delovanja. Učitelj bi npr. moral na vprašanje učenca, ali smejo homoseksualci živeti, jasno povedati, da ti nimajo pravice do življenja in da morajo umreti ter da je to zapovedal Bog. In ta odgovor bi bil dan tudi v imenu države Slovenije in vseh davkoplačevalcev, če bi bil verouk del javnega šolskega prostora. Po ustavi RS pa je človekovo življenje nedotakljivo, tako tudi življenje homoseksualcev. In če bi učenec resno vzel besede učitelja in mogoče kasneje ubil kakšnega homoseksualca, kakšna kazen bi mu šla? Po nauku Katoliške cerkve verjetno nobena, saj je samo izpolnil božjo voljo, kot to voljo predstavlja ta cerkev. Kaj bi se zgodilo, če bi takšni osebi sodil državni sodnik, ki je katoliške vere? Ali bi sledila oprostilna sodba – obdolženi je namreč deloval v skladu z božjo voljo, kot to voljo prikazuje Katoliška cerkev.

Katoliška cerkev otrokom že pri verouku grozi z večnim pogubljenjem v peklu, v katerega npr. pridejo vsi tisti, ki smrtno grešijo in v tem smrtnem grehu umrejo. Smrtno pa grešijo tudi tisti, ki v nedeljo ali na zapovedan praznik po svoji krivdi niso pri maši ali brez nujne potrebe opravljajo težka dela. Kako Katoliška cerkev pojasni otrokom večni pekel, je zelo jasno zapisano v enem izmed njenih veroučnih učbenikov iz leta 1968. Piše naslednje: »Pogubljeni v peklu trpijo nepopisne muke, najhujša kazen pa je, da so na veke ločeni od Boga. Neprestano jih peče vest in muči neugasljiv ogenj. Pekla ne bo nikoli konec.« Kako na takšne grožnje reagira nežna otrokova duša, si je zelo težko predstavljati.

Mnogi ljudje sploh ne vedo, kakšne okrutne predpise torej vsebuje Biblija. Biblija zaradi svoje okrutnosti oziroma nasilja, ki mu katoliki morajo slediti, ne more biti del javnega šolskega prostora, kar velja jasno seveda tudi za verouk, tudi če bi bil fizično v prostorih Katoliške cerkve.

In še nekaj iz katoliškega nauka o enakopravnosti spolov: »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II., 1405-1464) ali pa: »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.”« (Jezuit Wild v 20. stol.) »Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku,« je leta 2001 javno zapisal eden izmed slovenskih klerikov. Ali ima vse sploh kakšno zvezo s cilji vzgoje in izobraževanja, po katerih je treba v osnovni šoli vzgajati za razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov.

Ne glede na to, ali katoliški nauk oziroma verouk ustreza ciljem vzgoje in izobraževanja, pa bi vpeljava verouka v javni šolski prostor, torej v prostor, ki ga pokriva država, kršila ustavno načelo ločenosti države in verskih skupnosti, saj država glede na to načelo ne sme poučevati oziroma širiti nauka neke verske skupnosti, niti ga ne sme ponuditi. Nerazumljivo bi namreč bilo, da država, ki je ločena od Katoliške cerkve, v javni šolski prostor sprejme nauk te cerkve in ga širi naprej oziroma ga ponuja učencem v osnovni šoli kot nekaj svojega, pri čemer so plačniki tega širjenja vsi davkoplačevalci, tudi nekatoliki. Skrajno absurdno bi tudi bilo, da morajo to širjenje plačevati tudi npr. homoseksualci, ki po katoliškem nauku nimajo pravice do življenja. Država Republika Slovenija je država vseh državljanov in ne sme preko svojih organov oziroma organizacij širiti privatnega nauka civilnopravne osebe, ki je poleg vsega v mnogih delih v nasprotju z ustavo in skrajno grozljiv. Ta nauk v tem primeru namreč postane državni nauk in država izgubi svojo nevtralnost, kar je v verskih zadevah bistvenega pomena, poleg tega pa bi se postavilo vprašanje, ali Republika Slovenija na zelo prefinjen način ne napeljuje k nasilju.

Objava: Sobotna priloga Dela, 10.7.2004 (kot članek in ne kot prispevek v pismih bralcev)