Človek ima živali že dolgo za zadovoljevanje svojih potreb in iz te ideologije izhaja tudi varstvo živali. Živali se v bistvu varujejo samo toliko, da se ohrani njihova uporabnost za človeka.

V zadnjem času se stanje na nekaterih področjih nekoliko izboljšuje, saj se živalim priznava boljši položaj kot zgolj gola uporabnost za človeka. V varstvo živali se vnašajo prvine, ki vedno bolj kažejo na to, da se živali obravnavajo kot živa bitja. Kljub temu pa je položaj živali zelo slab, saj vsako leto po svetu v klavnicah pobijejo okoli 50 milijard živali, v gozdovih več 100 milijonov, v poskusih na živalih več 10 milijonov, veliko živali pa je zlorabljenih drugače. Podobno je v Sloveniji: v klavnicah pomorijo več kot 30 milijonov živali na leto, v gozdovih kakšnih 100.000 … Če bi k tem pomorom prišteli še ribe, bi bile številke še bistveno bolj vrtoglave in zastrašujoče. Omenjeni odnos človek – žival je »zabetoniran« v predpisih o varstvu živali.

Smo v prelomnem času, zato je nujno marsikaj temeljito spremeniti tudi v varstvu živali. To bi naj temeljilo na novih predpisih, načelih, ki bistveno izboljšujejo položaj živali. Katera so ta nova načela? Živalim je treba zakonsko priznati osebnost (znanstveniki dokazujejo, da imajo živali svojo osebnost) in vrednost samo po sebi, podobno kot velja za človeka. Živalim je treba pravno priznati najmanj pravico do življenja in dostojanstva ter življenja, primernega njeni vrsti. Živali pravic ne potrebujejo zaradi sebe, temveč samo za obrambo pred človekovimi grozodejstvi. Zagotoviti je treba tudi njihovo telesno in duševno celotnost. Ker imajo živali vrednost same po sebi in svojo osebnost, naj se človekovo ravnanje do njih presoja glede na koristi živali, in ne več glede na koristi ljudi. Zato se lahko živalim povzroči trpljenje ali se jih usmrti samo izjemoma in vnaprej predvideno, in še to samo, če je v korist same živali. Definicija mučenja živali mora biti v korist živali in zavarovati njeno telesno in duševno celotnost ne glede na intenzivnost posegov, in smiselno enako mora veljati tudi za prepovedano ravnanje.

Z novim odnosom do živali bi se položaj živali bistveno popravil. To pa ne bi slabo vplivalo na ljudi, saj je na primer pravica živali do življenja tudi v korist ljudi. Odpravljena bi bila na primer množična živinoreja, ki je dokazano zelo uničujoča za naravo in podnebje, meso, in tudi mleko pa sta dejavnika tveganja za številne civilizacijske bolezni. »Če živijo živali, živijo ljudje in narava«, bi bilo mogoče reči ne samo v simbolnem pomenu. Kar seješ, to žanješ. Ta zakonitost je dobro razvidna prav pri mesu: zaradi njega umirajo živali, zaradi njega umirajo ljudje in narava. V gozdovih bi zavladal mir, saj je znano, da lov uničuje naravo in povečuje število živali, ker se vrsta s povečano reprodukcijo brani pred izumiranjem.

Nov odnos do živali bi pomenil tudi uresničenje slovenske ustave, ki zahteva, da zakon uredi varstvo živali pred mučenjem, to pa pomeni, da ustava mučenja ne dovoljuje. Seveda bi to pomenilo tudi uresničenje ustavnih določb, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj. Šele s takšnim odnosom do živali se lahko začne Slovenija pozitivno in kulturno razvijati. Ne more pa se razvijati na podlagi negativnega ravnanja: mučenja živali, lova, ribolova, poskusih na živalih, kasaških dirk, razstav živali, klavnic in podobnega.

Objava: Aura, 275/2012.