Lučka Kajfež Bogataj je slovenska klimatologinja in redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, vodja centra za Biometeorologijo in do leta 2008 članica Medvladnega foruma za spremembe podnebja (IPCC) v Ženevi. V Sloveniji velja za eno izmed pionirk pri raziskovanju vpliva podnebnih sprememb. Tema pogovora je bila tudi vpliv živinoreje na klimatske spremembe, ki vedno bolj ogrožajo našo podalpsko deželo.

Kakšen je vaš pogled na sončno energijo? Ali ne bi bilo bolje, da bi država kapital investirala v sončno energijo, ki je okoljsko neškodljiva in jo je »neskončno«, v principu je tudi najcenejša, kot pa da se desetine milijard investira v škodljivo fosilno energijo? Ali ne bi sončna energija v bistvu rešila vse energetske probleme in še cel kup drugih?

Sončna energija je teoretično gledano neomejen vir energije, ki bi lahko zadovoljevala sedanje in bodoče potrebe celotnega človeštva. A praksa preteklih sto in več let je dajala prednost fosilnim gorivom, ki jih je bilo dovolj in so bila izredno poceni. Spoznanje, da bo treba fosilna goriva slej ko prej zamenjati z drugimi viri, je sorazmerno novo in ga mnoge države sploh še ne sprejemajo. Deloma zato, ker ima tudi raba sončne energije
svoje omejitve. Tako severni predeli našega planeta prejmejo bistveno manj sončne energije, kot na primer tisti blizu ekvatorja. Povpraševanje po energiji je na primer pri nas največje pozimi, ko je sonca najmanj. Trenutno poznane solarne naprave so kljub nenehnemu izpopolnjevanju še daleč premalo učinkovite. So tudi sorazmerno drage, glede na rezultate (t. j. količino energije), ki jo dajejo. Največji problem pa predstavlja tudi skladiščenje sončne energije v času, ko sonce ne sije in to pa je pri nas recimo večino časa. Sončne elektrarne velikih dimenzij bi bilo za evropske potrebe treba graditi na primer v Sahari, a nimamo infrastrukture, ki bi nam energijo spravila do nas. Skratka čas še ni dozorel. Manjka raziskovalnih prebojev na tem področju, ampak ti bodo prišli zelo kmalu. A za pravi preskok v prakso bo treba počakati še vsaj 30 let.

Zakaj se toliko pozornosti posveča prometu, če pa se ve, da je živinoreja bistveno bolj škodljiva za podnebje kot celoten svetovni promet. Ali ne bi bilo za družbo bolje, da se odpove mesu, kot pa da se uvajajo hude restrikcije v promet? Ali se ni lažje odpovedati mesu kot avtomobilu? Ali ne bi bilo tudi za gospodarstvo to bolje?

Več pozornosti se res namenja prometu in po svoje je to prav. Prvič emisije iz prometa naraščajo bolj hitro, kot tiste iz živinoreje. Drugič imajo emisije iz prometa še številne neposredne učinke na zdravje, na primer prek ozona pri tleh, majhnih delcev, ki jih dihamo, da ne omenjam hrupa in prometnih nesreč. In seveda promet skoraj izključno bazira na tekočih fosilnih gorivih, ki jih zdaj nadomeščamo še z biogorivi, kar vodi v špekulacije, višje cene hrane in lakoto. Skratka promet je nerešljiv problem ali pa bo to kmalu postal. Zato so restrikcije nujne.

Omejiti pa bo vsekakor treba tudi vzrejo živine in proizvodnjo mesa. Ta znaša verjetno danes že več kot 280 milijonov ton in se lahko brez ukrepov do sredine stoletja celo podvoji. Zaradi naraščanja prebivalstva nam bo sicer zmanjkalo vode in kmetijskega prostora. Nenazadnje lahko z zelenjavo, žitom in sadjem na enem hektarju kmetijske površine prehranimo trideset ljudi, če pa na isti kmetijski površini pridobivamo jajca, meso in mleko, pa lahko prehranimo le od pet do deset ljudi. Osebno ne nasprotujem ekstenzivni ali pa ekološko naravnani živinoreji, ki je na primer v Sloveniji del naše tradicije in je primerna za višje ležeče predele. Nesmiselno pa se mi zdi, dajemo argentinsko govedino ali pijemo slovaško mleko, da o danskem siru sploh ne govorim. Vse to je še dodatno obremenjeno z emisijami zaradi transporta.

Kakšen je toplogredni odtis mesa, skupaj z mlekom, če se ve, da se npr. toplogredni plini pri prevozih živali štejejo v prometni sektor, tudi toplogredni plini iz predelave mesa se ne štejejo v sektor živinoreje, temveč v predelovalno industrijo, vsaj v Sloveniji. Ali ni še bistveno večji od 18 %, kolikor ga je za Živinorejo izračunal OZN?

Mislim, daje v teh 18% že zajeto vse, od deforestacije zaradi pridelave krme, same reje do transporta, embalaže do hlajenja mesa. Ljudem nekako ni jasno, da sama reja ni tak problem. Problematična je pridelava in transport krme, ki zakrivita več kot dve tretini živinorejskih emisij. Torej, če se nam krava pase na domači travi, več kot pol problema odpade. A seveda imamo potem lahko največ dve kravi na hektar in ne 70, kot jih imajo intenzivni pridelovalci danes.

Zakaj v vaših javnih nastopih praktično nikoli ne omenjate, da je živinoreja eden od glavnih krivcev za klimatske spremembe in uničenje okolja? Vam kdo to prepoveduje?

Na živinorejo se da gledati z zelo različnih kotov. Mnogo predelov na planetu je takih, da prebivalcem ne omogočajo poljedelstva in zadostne pridelave hrane rastlinskega izvora. Za prebivalce step je živina ne le vir hrane, ampak tudi prevozno sredstvo, usnje vir materiala za obleko in bivališča in pogosto tudi edini kapital, ki ga imajo. Tudi Eskimi ne morejo preživeti brez ubijanja živali in prebivalci puščav tudi težko. Ne mislim pa, da je živinoreja glavni krivec za uničenje okolja, čeprav ni nedolžna. Tudi v sadjarstvu in zelenjadarstvu uporabljamo razna okolju neprijazna kemična sredstva za varstvo rastlin, v poljedelstvu mineralna gnojila, pogosto tudi namakamo in še kaj. Se pa bo slej ko prej negativna vloga živinoreje povečala tudi do res nevarne mere in to zaradi naraščajočega števila zemljanov in spremenjenih prehranskih navad.

Kako bi komentirali izjavo britanskega fizika Alana Calverda, da če bi bili vsi ljudje vegetarijanci’, bi lahko nadzorovali klimatske spremembe?

Danes je za to prepozno, treba bo predvsem zmanjšati potrošništvo na splošno in naš energijsko razkošen življenjski slog. Vegetarijanstvo bi pa seveda lahko bil del mozaika sprememb. Bi pa z zmanjšanjem mesne prehrane rešili še kak drug ekološki problem, na primer onesnaženje podtalnice. Ne smemo pa pozabiti, da tudi hrana rastlinskega izvora ni tako nedolžna glede emisij toplogrednih plinov. S koliko emisijami je obremenjeno slovensko jabolko, ki je čas od septembra do maja preživelo o hladilnici, ali pa jagode sredi zime, ki so prišle iz Španije, pa česen iz Kitajske? Resnično energijsko učinkovito vegetarijanstvo mora pomeniti, da jemo izključno lokalno pridelano sezonsko in svežo hrano.

V časopisu Delo je bila zapisana Vaša izjava, da se vremenske ujme, kot posledice podnebnih sprememb v Sloveniji uresničujejo prej kot ste mislili Izjavili ste: „Zdaj pa že tudi mene stiska. Kar sem napovedovala, je bilo mišljeno za leto 2020 in 2030, ne pa za 2008. “ Ali to pomeni, da se bodo leta 2020 dogajale stvari, ki so bile napovedane npr. za leto 2050. Če da, kako je mogoče, da so se znanstveniki tako hudo zmotili Ali ne bo imelo to hude posledice na vse ljudi, saj se tudi zaradi teh prognoz klimatske spremembe niso jemale resno in se ni ukrepalo, ko je še bil čas?

Res podnebne spremembe tečejo hitreje od napovedi, saj se je bolj od pričakovanj povečala rada premoga, zlasti v Aziji, tudi kitajsko gospodarstvo je dobesedno eksplodiralo v rasti, pa še naravni ponori ogljika, tako svetovna vegetacija kot oceani niso več tako učinkoviti. Znanost se ni prav nič zmotila, saj je na to temo ves čas kup objav v znanstvenih časopisih. A znanost se tudi ne sme prenagliti v zaključkih, saj še vedno obstaja v klimatoloških izračunih veliko negotovosti. A naše prognoze v Medvladnem odboru za podnebne spremembe niso bile prav nič rožnate, že brez novega razpleta, zato je tak očitek kar malo nesramen.

V Poletu ste zapisali, da smo za podnebne spremembe krivi vsi zemljani. Ali je mogoče primerjati krivdo politikov, ki imajo škarje in platno v rokah in vse bistvene informacije o tem, pa ničesar ne naredijo ali pa zelo malo in »navadnega« človeka, ki mu je bolj ali manj bil vsiljen potrošniški način življenja in odtegnjene vse bistvene informacije glede uničevanja klime in okolja?

Težko je govoriti o delitvi krivde, čeprav ne moremo mimo zgodovinskih dejstev. Zahodna civilizacija, zlasti Angleži, Nemci in Američani, nedvomno nosi glavnino krivde za nazaj, in to ne le politiki. V obdobju od leta 1980 do nekako 1995 lahko res obtožimo svetovno politiko, da ni naredila dovolj, da bi vse bistvene informacije glede okolja prišle do navadnega človeka. V zadnjih desetih letih pa je situacija zelo drugačna. Informacij je dovolj in to dostopnih takorekoč vsakemu. A ljudje pač radi počno še naprej iste stvari in to od naj višjega politika do najpreprostejšega državljana. V resnici se mi zdi, da večini ljudi ni kaj dosti mar prihodnjih generacij in si zavestno, prav nič pod prisilo, privoščijo potrošniški način življenja. Krivda navadnega človeka, ki pa ima volilno pravico in v demokracijah tudi pravico protesta proti politiki, je torej dejstvo. Kdaj pa vidimo pred parlamentov proteste tisočih, ki bi zahtevali boljše okolje ali manjše izpuste toplogrednih plinov?

Leta 2006 ste za obrambno ministrstvo sodelovali pri izdelavi poročila Podnebne spremembe in nacionalna varnost. Ali nam lahko navedete bistvene ugotovitve tega poročila.

Res sem bila vodja tega projekta. Jasno smo zapisali v poročilu, da so pričakovane podnebne spremembe tipičen vir transnacionalnega nevojaškega ogrožanja. Za države pomenijo ne le ekološko tveganje, temveč
imajo tudi številne druge dimenzije ogrožanja nacionalne varnosti. Ogrožajo varnost posameznika, varnost družbe in države in mednarodno varnost. Podnebne spremembe bodo sprožale ne le okoljske probleme, kot so suše ali poplave, temveč tudi politične, ekonomske, energetske, migracijske, socialne in zdravstveno-epidemiološke krize. V skrajnem primeru se lahko zgodi, da bodo sprožile celo vojaške posege. V Sloveniji našo nacionalno varnost že danes resno ogrožajo vremensko pogojene naravne nesreče, ki jih bodo podnebne spremembe še stopnjevale.

Led na obeh polih se zaradi klimatskih sprememb topi z veliko hitrostjo, hitreje kot se je še nedaleč nazaj domnevalo. Če se bo takšen trend nadaljeval, kaj to pomeni človeštvo in seveda tudi za Slovenijo, npr. leta 2015.

V naslednjem desetletju bo temperatura zraka rasla in občutili bomo spremembo vremenskih vzorcev, ki smo jih bili navajeni. Pogosto bomo to občutili kot ekstremno vreme. V naslednjih letih bo, zaradi povečane sončne aktivnosti ob novem ciklu sončnih peg, k ogrevanju prispevalo še sonce. Veliko večje spremembe pa se bodo začele po letu 2020, če ne bo novega globalnega dogovora.

EU si je zadala cilj, da se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov za 20 % in poveča delež obnovljivih virov tudi za 20 %, oboje do leta 2020. Ali se lahko s tem sploh kaj naredi, če zadeve potekajo bistveno hitreje, kot se je domnevalo.

Seveda se da spremembe in njihove posledice še vedno omiliti, le obrniti se jih več ne da. Še posebej to velja za prilagoditvene ukrepe, ki so itak nujni. Prej, ko se začnemo prilagajati, ceneje in bolj premišljeno to lahko storimo. In prilagoditi bomo morali prav vse: od naše infrastrukture, do načina bivanja pa tudi prehranske navade. Jasno je, da bi tudi brez podnebnih sprememb morali čimprej preiti na nefosilne vire energije, saj nafta in premog nista večna. Zakaj torej ne bi to storili takoj?

Damjan Likar, Vlado Began

Objava: november 2008.