Ali lahko resno jemljemo celoten Zakon o zaščiti živali?

V Sloveniji že od konca leta 1999 velja Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Zakon vsebuje mnogo pozitivnih določb, ki so v funkciji zaščite živali. Kot npr., da je zaščita živali, to pa je zaščita njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja, dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, da prepoveduje mučenje živali, da je potrebno zapuščenim živalim zagotoviti pomoč, oskrbo in namestitev v zavetišču in drugo. Ob pozornem prebiranju zakona pa je mogoče ugotoviti, da zakon vsebuje tudi mnogo določb, za katere je vprašljivo ali so v skladu z ustavo oziroma se postavi vprašanje ali ščitijo živali ali pa ščitijo koga drugega.

Ustava v 72. členu določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) opredeljuje vsebino pojma mučiti tudi kot: namenoma povzročati telesne bolečine ali povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Takšna je običajna vsebina pojma mučiti in zato tudi vsebina pojma mučenje, o katerem govori ustava, vsaj po mojem mnenju, ne more biti drugačna, glede na to, da ustava sama ne definira tega pojma. Definicija mučenja, ki jo določa ZZZiv, pa je drugačna. Po ZZZiv je mučenje tudi vsako ravnanje ali dopustitev ravnanja, storjenega naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju (4. člen). To pa je vsaj delno v nasprotju z ustavo, saj ta ne govori o hujših poškodbah oziroma o dalj časa trajajočem ali ponavljajočem trpljenju. Ustava oziroma SSKJ smatra za mučenje živali vsako naklepno povzročanje bolečin (malih ali velikih, ni pomembno) oziroma vsako povzročanje duševnega ali telesnega trpljenja ali neugodja (ali traja trpljenje dalj časa ali manj oziroma je enkratno ali ponavljajoče, ni pomembno). Zakon je torej že pri definiciji mučenja vsaj delno v nasprotju z ustavo, pri čemer ne gre pozabiti tudi ustavne določbe, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kar pomeni, da v nobenem primeru ni mogoče naklepno mučiti živali, saj so te namreč naravno bogastvo, mučenje pa ni ohranjanje naravnega bogastva, temveč nasprotno.

Navedena zakonska definicija mučenja pa je v nasprotju tudi z naslovom samega zakona, kot tudi delom določb 1. člena. Naslov zakona je Zakon o zaščiti živali. To pomeni, da mora biti zaščita živali celovita, absolutna. Iz naslova zakona namreč ne izhaja, da gre samo za delno zaščito živali, temveč kot že navedeno, zaščita mora biti absolutna. To izhaja iz tudi 1. člena, kjer je med drugim navedeno, da zaščita živali pomeni zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja, ni pa govora o tem, da bi šlo samo za delno zaščito, za zaščito pred npr. hujšimi poškodbami. Žival, ki se ji povzroči manjša poškodba, tako, glede na zakonsko definicijo mučenja živali, nima zaščitenega zdravja oz. dobrega počutja, kar pomeni nezakonito oz. protiustavno stanje. Takšno notranje nasprotje v samem zakonu, torej nasprotje med zakonskimi določbami, pa je v nasprotju tudi z ustavnim načelom pravne države (2. člen), po katerem morajo biti zakoni v svoji notranjosti logični in ne protislovni oziroma sami s seboj v nasprotju. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da so v nasprotju z ustavo oziroma zakonsko definicijo zaščite živali tudi druge določbe, ki ne ščitijo življenja, zdravja in dobrega počutja živali. In takšnih določb je mnogo, kot npr. tiste o zbadanju živali, stiskanju, natezanju ali zvijanju delov telesa živali, o obešanju, če gre za strokovne posege, o odvzemu organov ali tkiv za transplatacijo, o vzgajanju celičnih ali tkivnih kultur, o posegih v življenje živali v izobraževalne namene in drugo.

Ali bi bilo mogoče reči, da je BSE bolezen norih ljudi in ne krav?

Kot mučenje živali se po 4. členu smatra tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Tudi ta del definicije mučenja živali je v nasprotju z ustavo oziroma že navedeno definicijo zakonske zaščite živali, saj zaščite življenja ni mogoče presojati skozi pojme potrebnosti oziroma primernosti usmrtitve živali. Če se ščiti življenje živali, navedena pojma ne moreta biti odločilna glede usmrtitve živali. Vsaka nenaravna smrt živali pomeni v bistvu tudi njeno mučenje, kajti pri takšni smrti, ne glede na postopek usmrtitve, doživlja žival strah, telesne in duševne bolečine ter trpi (edina sprejemljiva usmrtitev živali bi bila tista, ki bi bila v njeno korist, torej če gre za hudo poškodovane ali bolne živali). Tako so v nasprotju z ustavo oziroma zakonsko definicijo zaščite npr. zakoli zaradi prehrane ljudi (ali bi obstajala bolezen norih krav, če ne bi bilo reje živali za zakol – ali bi bilo mogoče reči, da je BSE bolezen norih ljudi in ne krav?), usmrtitve živali, rejenih za proizvodnjo kož ali krzna, za potrebe naravoslovnih muzejev, zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja…

V čast katerega boga je ubijanje živali? Katoliškega ali Boga Stvarnika?

Ali ni ubijanje živali npr. za potrebe naravoslovnih muzejev, za pridobivanje krzna ali za hrano, kar vse omogoča ZZZiv, navadno barbarstvo? Ali pa obredni zakol živali? Kje so korenine obrednih zakolov živali? Tudi v Bibliji, kjer so opisani grozljivi prizori ubijanja živali v čast boga? V čast katerega boga? Mogoče katoliškega, sigurno pa ne v čast Boga Stvarnika, ki je ustvaril tudi živali. In Bog Stvarnik ne uničuje, temveč ustvarja. Žalostno je, da se zakon tukaj navdihuje v kruti Stari zavezi, ki v tem delu z Bogom nima nobene zveze, in tako dopušča – po posebnem postopku – obredne zakole živali. Ali se v Sloveniji še vedno izvajajo kruti cerkveni obredni zakoli živali? Na prikrit način, mogoče v obliki kolin? Ob branju Biblije vse bolj prihaja na dan, da mnoge korenine mučenja živali izvirajo ravno iz nje. Ali ni ubijanje živali v nasprotju z Božjo zapovedjo Ne ubijaj, saj iz nje ne izhaja, da bi se smelo ubijati živali.

Ali ni tudi ubijanje živali za ohranjanje naravnega ravnotežja navadno barbarstvo? Ali človek res misli, da narava ne zna sama poskrbeti za ravnotežje? In za to ravnovesje naj bi poskrbel človek npr. preko lova. Rezultati takšnega razmišljanja in delovanja so vedno bolj vidni in se kažejo v uničeni naravi, naravnih katastrofah, boleznih … Novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oziroma je celo škodljivo, saj pomeni umetni poseg v naravo, pri čemer se uničijo ali poškodujejo združbe živali oziroma njihovi habitati.

Kdo si želi, da ga redijo kot klavno žival in ga nato pri živi zavesti zakoIjejo?

Posebno poglavje so določbe, ki dovoljujejo poskuse na živalih. Vsekakor so poskusi na živalih, ne glede na cilje in ne glede na vse ostale okoliščine (kot npr. zatrjevana korist ljudi, rešitve znanstvenih problemov in drugo) v nasprotju z ustavo in definicijo zaščite živali, kot je opredeljena v 1. členu ZZZiv, saj ne gre samo za nesluteno povzročanje trpljenja živalim, temveč tudi za množične poboje živali. Prehranjevati se z mesom (uživanje mesa povzroča mnoge civilizacijske bolezni) in zaradi tega zboleti, torej si sam povzročiti bolezen, nato pa “zahtevati” zdravila, ki so bila mogoče preizkušena na živalih in so povzročila trpljenje mnogih živali in njihovo smrt, je najmanj neetično, če ni že celo sodelovanje pri zločinu. Vse to trpljenje živali in njihove smrti postanejo del “zdravila”, bolnik torej dobi vase vse negativno, ki je bilo povzročeno pri trpljenju poskusnih živali, saj se nobena energija ne izgubi, kot to dobro ve znanost. Koga torej ščitijo neustavne določbe zakona? Živali ali mogoče človeka in njegov pohlep po dobičku, privilegijih, oblasti, skratka njegov egoizem?

Ne glede na vse to pa je izjemno pomemben tudi etični vidik varstva živali. Kdo si želi, da bi se na njemu delali medicinski poskusi, npr. da bi ga z drugimi sešili skupaj, nato pa ga pohabili, zastrupili, radiaktivno obsevali, mu staknili oči … Kdo si želi, da ga redijo kot klavno žival in ga nato pri živi zavesti zakoljejo ter nato pojedo? Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, je briljantno etično pravilo. Kar seješ, to žanješ, pa je pravilo, ki velja tudi v našem odnosu do živali.

Objava: Osvoboditev živali, september 2004.

Print Friendly, PDF & Email